RAJE

V dvoje

2012-01-29T04:59:00.002+01:00

Ko se vsak dan sam, po isti poti, z enakimi mislimi, vlečeš skozi zakazane ure treninga, obvezno nastopi monotona naveličanost. V dvoje je vse drugače. Hvala Miha!

Naslednji teden bo tule končno minus dvajset. Primerno za končno testiranje opreme, telesa in duha. Kakšno noč bom odsanjal na prostem, zavit v toplo spalko. Za potrditev. Za postopno spremembo udobja.
Prihaja zadnjih, napornih, štirinajst dni, zatem štirje dnevi pakiranja, nervoze in počitka. Potem pa na pot.

Hinoki cipresa

2012-01-26T05:07:00.000+01:00

2007

2009

2010

včeraj

Po sledeh

2012-01-22T05:04:00.000+01:00

Lepo je prekrilo svinjarijo. Ravno prav.
Nisem bil prvi na odmaknjenih cestah. Že kar nekaj let se okoli Kleka, pa skoraj do Mrzlega studenca, zadržuje par volkov. Ne verjamem da ju bom kdaj videl. Njune sledi pač.

Prekrito

2012-01-21T04:55:00.001+01:00

Glede snega za priprave se letos ne pritožujem. Je tam, kjer ga potrebujem in ga je ravno prav. Ker se sam sebi ratrak mi prija, da ga ne mede pogosto. Včerajšnji pa je bil vseeno zaželjen.

Veter je v zadnjih tednih počistil krošnje dreves. Belo opojnost je zapihal v rjavo mučnost.

Smučanje po lišajih, iglicah, vejicah ni užitek. Ne prija in škodi smučem. Je pa trenje podobno tistemu, ki ga pričakujem na Aljaski. Garanje, ne gre pa nikamor.

Včerajšnjo napoved sem preverjal na kraju samem. Jutranjo jasnino je počasi mlačilo,

točno ob poldne pa...

A ni to fajn :)

Trajalo je eno uro.
Snega ravno prav. Ampak spet je zapihal sever. Danes grem "ratrakirat". Upam da bo belem.
Noge so super. Glava tud. Še 35 dni.

Chamaecyparis

2012-01-15T06:13:00.000+01:00

Regeneracija med treningi poteka takole:

Letos ne grem na Noelanders trophy. Drevesa še niso v fazi. Še par let nazaj bi, in tudi sem, prijavil drevo, ki mu manjka čas, final tuch. Tale bo na primer v treh letih na red. Tole je bilo samo prvo oblikovanje.

Spet hribi

2012-01-13T16:07:00.001+01:00

Kar imajo na Aljaski, mi nimamo . Niti snega na pretek, niti zlata. Me zlato ne zanima, ama sneg... Na Pokljuki je, pa ga je severnik posul z vejami, lišaji, iglicami, smetmi. Največ tega se je uleglo v mojih, z znojem udrtih, samotnih špurah, stran od sicer neznosnega vrveža prekratkega kroga Rudnega polja. Enastavno ne gre.
Zato skok na jutranji domači hrib - Stol.

Tud gor je pihalo. Tu pa paše. Diku ravno ne preveč.

Aljaska pa polna snega... :) ?!

2012-01-10T18:25:00.001+01:00

Sem dobil pismo od Billa iz Aljaske:
"...as Puntilla and word from the Trail is snow, snow and more snow. For those headed to Nome even Ruby has 6 feet (nearly 2 meters) on the ground. I will update trail conditions as I hear..."
Potem pa še danes v Delu na zadnji strani:
"...Anchorage – Prebivalcem nekaterih mest na Aljaski jo je zima tokrat zagodla še bolj kakor ponavadi. Do mesta Nome s 3500 prebivalci na zahodu Aljaske je moral ruskemu tankerju Renda s potrebnim gorivom skozi več kot 300 milj morske poti in do poldrugi meter ledu utirati pot ledolomilec ameriške obalne straže (na fotografiji). Z dobavo so zamujali zaradi prejšnjih slabih vremenskih razmer. V ribiškem kraju Cordova je v zadnjih tednih zamedlo več kot pet metrov snega. V Cordovi, kjer so sicer vajeni snega, ne pomnijo..."
In kot kaže, bo letos drugače kot ponavadi.
Kot ponavadi. Vedno je drugače.
Samo še kakšna odjuga pride, ko bom tam...pa bomo plaval... pa bomo...
Živi bili pa videli.

Za vizualizacijo bom skoču na Tirolsko.

Spet ta luna

2012-01-10T04:18:00.000+01:00

Ne more bit drugega. Na primer, ura ni še štiri, jaz pa že skoraj eno uro buden pijem zeleni čaj. Jasmin Čung Feng me vsako jutro do konca zdrma. Že res, da vstajam skoraj vedno ob štirih, samo tole je pa le malo zgodaj. Res pa je tudi, da sem moj facebook (ko mi v postelji knjiga pade na faco) zalimal že ob osmih. Potem pa en kup zmedenih sanj, kombiniranih s prebujanji.

Ruth se je skrčila k meni šele okoli dveh zjutraj. Ona ponoči lahko dela, piše. Vsaka ji čast. Jaz sem kot kura. Z napako. Kure zdajle še spijo.

In kaj zdaj? Najbolje bi bilo skliznit na Pokljuko, na trening. Pa ne grem. Ker me je včeraj pičilo, da odlaufam en maraton. Tak, klasični, po cesti. Malo naveličan enoličnosti iste špure pod Klekom, s pozabljenim spominom, da sem še par tednov nazaj trpel bolečine po vsakem teku, sem ga gnal, res da z užitkom, proti vetru. Ker pa proti vetru ne gre scat,

me je, jasno kajneda, pošteno zabolelo v mišici levih meč. Kar naenkrat, ajs. Že po pol ure galopiranja. Trma in nedvomno vpliv polne lune, sta me gnala še uro in pol, dokler ni bolečina zavezala vozla teku, mu spodrezala krila. Šepajoč kandidat za Altheo, sem poklical prevoz.
Srečonosno je danes dosti boljše. Jutri grem stoposto na sneg. Na smuči.
Popoldne se je malo vleklo. Pa mi, ne vem kako, pade na idejo, da grem v kino. Se peljem v Kranj. Brez denarnice, brez keša za karto. Svašta. Nedvomno je kriva luna.
Danes bo službeni dan. Upam, da še tu ne naredim kakšne neuravnešene traparije. Ja no, vsaj siten nisem. Se mi zdi.

Rdeče

2012-01-07T05:38:00.000+01:00

52

2012-01-06T05:33:00.003+01:00

Še 52 dni.
Po mesecu zbiranja ter preizkušanja idej, po mesecu cincanja in zdravljenja manjših poškodb, sem hojo zamenjal za tek, krplje za smuči. Bolečin, ki so se po vsakem več kot pet ur dolgem treningu zagrizle v meče in stegno, kar naenkrat ni več. S tem tudi dileme ne.
Srce pove, telo odreagira.

Tako nastopi nova stara zgodba, vprašanje. Do kam bodo letos zdržale tetive, mišice, glava? Po šestih poizkusih priti v Nome s smučmi, po vsakem izmed njih, mi je bilo jasno, da s smučmi ne gre. Kolo je zakon, peš je opcija. Nisem kolesar, hoja me trga. Torej? Valjda, smuči.

In? Prilagoditi taktiko, razbremeniti um s končnim ciljem, zliti se s trenutnimi razmerami, s sabo, uživati zdaj, ukrepati zdaj. Če ne bo šlo s smučmi, ko sneg postane stiropor, bo šlo peš. Če bo utrujenost bezala bolečino, počitek. Kjerkoli, kadarkoli. Namesto koče šotor. Namesto ure občutek, namesto tekme pot. Čas kot omejitev zamnjati za čas kot zdaj.

Malo več opreme, malo več zaloge. Na žalost moje Ruth tudi tiste okoli pasu. Moj Spartatlon je pač mrzel. Mrzel in dolg.

Res bi blo fajn 50. rojstni dan praznovati na obali Beringovega morja.

Kakšna je možnost? Koliko šans je?

Ne vem. Ampak ena je sigurna. Ta, da grem!

Mogoče pripomore podatek, da so natančneje izmerili pot. Sploh ni 1800 km, le 1680 jih je!

Pinus1

2012-01-02T06:30:00.000+01:00

Ko spi, mu neslišno upognem nekaj vej.
Da bo spomladansko sonce doseglo srce.

Brez detajlov. Ker za detajle ni potrebe.
Le-te šparam zase.

2011-12-31T12:32:00.003+01:00

Pogovor

2011-12-28T07:11:00.000+01:00

Konec pogovora.

Pesem za Lidijo

2011-12-23T16:37:00.002+01:00

Pozvonim.

Neverjetno!

Zaslišim svoj glas:

" Kva je??? Kdo spet remeti moj mir?
Ki ga ni!
Kdo je,
jebenti,
ki me moti??"

Pogledam čez balkon,
čez ograjo balkona.
In vidim sebe.

Kako z rokami v žepih,
sklonjen odhajam,
od mraza zapet,
razočaran.

Da me ni doma!

p.s.: zadnjič, ko sva se zadnjič srečala, nisem bil slabe volje. Samo nisem vedel, kako se bo končala diagnoza.

Odštevam

2011-12-22T05:34:00.000+01:00

Škrip, škrip v jutro...

Še dva meseca iskanja poti, snega, odgovorov...še dva meseca priprav, celjenja poškodb (GVT nimam!), zbiranja opreme, sredstev za preživetje, sredstev za pot, še malo, pa bom 50.

S soncem pride tudi toplota.

Prodam!

2011-12-18T05:37:00.000+01:00

V skladu s seboj prodam svojo dušo.
Je moškega spola, čeprav nenehno uhaja na žensko stran.
Neukrotljiva, se pravi divja.
Brez toleranc, pokvarjena in zahrbtna.
Prelahko vodljiva, prehitro zamerljiva.
Natrenirana (zato velikokrat poškodovana), samosvoja, nevidna, razburjeno vzburjena in hkrati hladna.

Preračunljiva ter previdna,
koaksialno sebična,
perverzna in dvolična.
Do vseh,
samo ne do mene -
stična.

Poročena s podzavestjo, a ji je flirtanje z zavestjo mnogo ljubše.
Ne glede na to, kar snema televizija,
o čemer se zgražajo angeli.

Skratka.
Prodam jo.
In ne me jebat s kakšnimi butastimi ponudbami ala nizka cena...menjam...če daš zraven... etc.
Samo keš. Samo euroti.
Na primer, če bodo zelene barve (euroti), mora kup zgledat približno takole:

Kar pomeni, pogajanja od tu naprej so možna.
Ponudba je prav tako lahko zelena.
Ker kar naenkrat v belo ne verjamem več.

Ajde folk!

Star slovanski pregovor pravi:

"Boljš Rajetova duša v glavi kot ranjena žival v spalnici!"

Pa še tole. Ker sem pošten.
Duša je po moje povezana z drugo, v nekaterih ozirih sorodno, a v bistvu čisto drugačno, indeferentno dušo. Zato kupca opozarjam, da obstaja nemajhna (beri velika) možnost zavračanja v obliki seps, bluvanja in pobega.
Kar ne upoštevam kot reklamacijo.
Prodaja v smislu OBČUTENO - PRODANO!

Dostava vključena v ceno.

ponudbe pod:
komentarji

2011-12-13T16:44:00.002+01:00

Marko, luna in vino

2011-12-10T19:38:00.000+01:00

"Duša in Jaz, žvižgava rakom,
kot riba na suhem,
hlastava za zrakom..."

...sem pripravil omako za jutri. Neko specialno. S Portovcem in začimbami.
Prijetno se bo podala k slastni glavni jedi. Ki bo... eh, eh... z zelenjavo.
Skozi slabo tesnjena balkonska vrata (okna na južni strani ni), skoraj polna luna pazi na vibracije, ki jih povzročajo glasba, vonjave in moja draga. In vino prijateljev iz vipavske doline dodaja žmoht. Jedem, besedilom ter občutkom.

"...up je šel po vodi..."

Andreja, fax prijateljica od Ruth, je žena od Damjana. Damjan igra bas. In dela vino. Vsak čas bosta, če že nista, postala dedek in babica. Življenje teče. Čeprav ni voda.
Ni niti vino.

"...sami dobri ljudje,
kamorokoli se uzreš, sami dobri ljudje..."

O snegu pa ne morem. Ker snega še ni.
Čeprav je že december.
Po moje bo jutri že novo leto.
Danes sem bil v veliki trgovini. Nakupoval sem hrano za jutrišnjo papo. Trgovina je bila tako polna ljudi in božičkov, da sem takoj ko sem prišel domov, pogledal na koledar.
Piše, da jutri ne bo novega leta. Ampak bo to gotovo pomota. Ljudje se obnašajo, vreme pač ne, kot da bo. Novo leto namreč. Ali vsaj Božič.
Mogoče pa bo konec sveta. Ne vem. Televizije ne gledam, cajtngov ne berem, kavk v hribih pa ne razumem. So pa razburjene.
Mogoče bo pa res le konec sveta.
Ali pa imamo vsi kao obletnice?

"...berem časopis, berem brez strasti..
berem ti z oči, mene v njih več ni...

Drugače, kar ni nič drugače kot pred letom in pol, me boli desno meče. Zatečeno je. Po moje, imam spet GVT ( beri globoko vensko trombozo), po moje letošnja zima ne bo, kar bi mogla biti.
"..adijo Aljaska::?"
Moram k zdravniku.
Žnj.
Tokrat ne k psihiatru. GVT je prizaneslivejša od depresije.
Razen če ne rukne do konca.
Kdo ve?
Tako gre to!

Več vina spijem (Damjan, hvala), manj boli.
Okus omake pa se zaradi odprtih idej, časa, začimb, spreminja in spreminja.
Meso čaka v hladilniku.
Zelenjava tudi.
Jutri pride. Kot ponavadi, iz vzhoda.
Vse za boljši jutri...

"...kriva je luna,
ona je s tabo..."

Razmišljam o prijateljih.
Nekaterih ni več. Kriv sem jaz, kriv je razvoj, kriva je politika.
Jebi ga.
Kogar ne povozi čas, ga povozi vlak. Ne glede na to, na koliko postajah se je ustavil.
Ne vlak. ON! Povožen. Zakopan. Pozabljen.
Nič ni večno.
Razen sreče. Te pa ni in ni.
Mogoče na naslednji postaji?

In kdo je Marko? (glej naslov bloga)
Marko je Brecelj. Nekoč smo ob njegovem rjovenju razbili pol kina na Jesenicah. On je bil Buldužer, mi pa najstniki.
Marko je pil viski, mi pa rum s koka-kolo.
Marko danes pije primorsko vino.
Rajko tudi.
Dvorane ni, zato je ne razbijam.

Razbijam iluzije. V PRAfaktorje.

In sploh nisem pijan.
Čeprav vem, da eni mislite drugače.

Če si zadet, tako, od življenja,
je vino kamilica.

...bil sem sam,
sam v gozdu,
v gozdu želja,
v gozdu besed..."

Predtem bomo imeli hladno predjed, nato juho, po mesu z omako in zelenjavo (ki ne bo kar tako), pa še nekaj tort.
Prej, vmes in potem, bomo pili vino.

Kajti,
v vinu je resnica.
In ta je stara že 33 let!

SLano pecivo

2011-12-08T06:04:00.000+01:00

Pecivo za praznike. Ki so državni, cerkveni...so pa tudi osebni. Testo zamesiš po receptu drugih. Ponavadi. Če hočeš, le če hočeš, pa iz istega pofla lahko narediš čisto nekaj svojega. Recimo, da si na pecivo na koncu ponosen. Hvalijo ga, ki ga okušajo.Se ti zdi fajn. Enkrat pa recept pripopaš na vesoljni net. Da bo še kdo užival.
Jasno se kmalu pojavijo komentarji. Razno razni. Na desni pa je še glasovnica za Najrecept leta:

" odlično, hvala za recept! Glasujem, abosolutno ZA"
" joj, meni pa ni uspelo, bom pozkusil še enkrat, je ful zanimiva različica peciva, ki ga je uporabljal že moja babica..., glasujem ZA, ker poznam avtorja"
"jaz bi pa namesto sladkorja uporabil sol, - nikakor ZA"
"kaj se gre avtor? Misli da je iznašel toplo vodo..., potem pa misli da bom še glasoval..."
"poznam avtorja, zato vsekakor NE"

In tako, kakor se spodobi, dalje. En kup razburjenja zaradi enih navadnih piškotov.
Ker imamo različne okuse, ker smo ujeti v lastne okvire, ker peciva zaradi sladkorne ne smemo jesti, ker redijo, ker...
Ljudje pokažemo zobe. Ki grizljajo, grizljajo.
Pa ne mislit, tudi pecivo po omenjenem receptu. Čeprav ponoči, naskrivaj.

Seveda se tole nanaša na določena dogajanja v zadnjem času. Tisti, ki mislite na politiko, imate prav. Tisti, ki mislite na Ruth, imate tudi prav. Tisti, ki mislite na bonsaje, imate prav tako prav. Tisti, ki spoh ne mislite, imate najbolj prav.

Vabilo

2011-12-01T15:29:00.000+01:00

Če misliš da imaš trmasto ženo, pridi v ponedeljek 5. decembra ob 19h v Kino Radovljica.
Spremenil boš mišljenje.

Rezervacije: 04 537 2911,od 17h do 20h
Po premieri bo kratek razgovor, po razgovoru pa žurka!
Se vidimo!

Lažnive zvezde

2011-11-27T16:31:00.011+01:00

Takole, med višjim in visokim pulzom, poslušam glasbo. In razmišljam.
I-pod in ego si izmenjujeta mnenja. Jebeta se v glavo in ne poslušata.
Drug drugega.
Če bi bil obremenjen s politiko, ta je baje najpomembnejša ta trenutek, a ne?, bi moral nekatere komade na Levo ali Desno izločit. Ob poslušanju, ob teku.
Rekel bi si - kako moreš?, pa taka faca si bil... pa tko naprej... preklopil bi naprej.
Ampak, obremenjen s pulzom, ne s politiko, s časom, ki je mejnik mojega ( ne boš verjel, tudi tvojega) obstoja, me barve od rdeče do bele,oranžne in rumene modre, i tako dalje, sploh ne zanimajo. Samo
B E S E D E!
Samo sporočila.
Ki jih po nekaj urah v breg, po out of "real" word, dojameš.
Vzameš. Ali izpljuneš.
Odvisno od dotika.
Ne od tega, kako si dojel Tv dnevnik in naslednjega dne pogovore.
Nestoječ na piki obremenjenosti.

LAŽNIVE ZVEZDE

Lažnive zvezde - prazne svetle pike;
pobegnejo na črni nočni svod,
človek pa obstojiš osupel spod,
zazrt v obraz odsotnosti velike.

Lažnive zvezde - sanj vsakdanji kruh,
kako so daleč in nedosegljive,
a vendar kdor je živ, od njih je živel
in jih pozna podelane od muh.

Lažnive zvezde - setev so prekleta;
kdor jih je na prihodnjo pot sejal,
kolne plevel, ki obenj se zapleta,
in v zvezde rjove, ranjena žival.

In vendar v temnih mlajevih nočeh
pogled jih žejen po obnebju išče;
in če se zaiskri otroški smeh,
se reče:
kakor bistrih zvezd prgišče

Zoran Predin

P.s.: politika je kurba (star pregovor!)

p.s.s.: ker nisem kurbir, ne grem na volitve

Ponavljam:

2011-11-18T17:21:00.001+01:00

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.

Zakaj?

Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

Brezveterje

2011-11-18T05:00:00.000+01:00

Belo sonce

2011-11-15T16:54:00.000+01:00

Kakšna izguba časa to življenje?
In zakaj ga imam ravno jaz?
Mislim čas ali pa tudi življenje.
Raje neham misliti na glas.
In v prazno srepo zrem, itak vem da ne vem,
vsake tol'ko si lahko malo lažem, preveč pa ne smem!

Drugi dan, drugi veter
in mi ni čisto nič odveč,
še belo sonce je lepo, spominja me na sneg,
ki ga kot otrok na jezik lovim,
on pa mi pada v oči.

In slišim kako se smejim :)

In kobilice, ki so pred nami bežale iz posušenih trav,
so čisto dovolj, da bi še enkrat isto izbral.
Včasih se spomnim, da bi takrat lahko s tabo odšel,
a zdaj se mi zdi mogoče še slajše to,
da samo vem, da bi te lahko imel!

Zmellkow

Pajčevine

2011-11-11T06:25:00.000+01:00

Odkar pomnim, se mi lepijo čez oči.
Mislim tiste, čeprav ne smo tiste, ki se nahajajo v višini oči.
Hodim po poti, ali po makadamski gozdni cesti, in redno s trepalnicami obiram viseče, lepljive nitke. Opažam že nekaj let, opazujem in merim. Problema se bom lotil znanstveno. Ugotovil bom zakaj pajki vlečejo nevidne črte ravno na višini 170 cm od tal. Ne nižje, ne višje. Ravno 170 cm. V višini oči. Mora biti razlog! Če je, ga bom našel, majke mi!
A so pajki povezani s politiko? So našuntani? Zlobni? Natančni?

Če se je kdo že srečal s tem problemom ali ima kakšne podatke, teorije ipd., lepo prosim za pomoč.

Pika na i

2011-11-07T03:59:00.000+01:00

Je dodana.

S pomočjo Enrica, Tommya in Tomaža.

Kljub dvodevnemu delu na drevesu, je zmanjkovalo časa. Furja v žičenju na takem drevesu, nikoli več. Pika na i sicer je, ampak final tuch, detajli, to pa še manjka.
Zadovoljen? Ja, kakopak! Mislm...

V uk

2011-11-05T05:19:00.000+01:00

Moje noge so utrujene. Telo potrebuje počitek. Zaposliti um, zapolniti luknje v znanju. Učiti se.

Kajpak v svetu bonsajev. Iz športa v umetnost.

V sklopu Torinih izobraževanj, nadaljujemo s šolo Progetto futuro. Mojster Enrico Savini bo dva dni razkrival skrivnosti borov. Od A do Ž. Se pravi, žnj.

Z njegovo pomočjo želim osvojiti fazo poliranja. Dokončan bonsaj, ki bi ga lahko brez sramu razstavil kjerkoli, ni dokončan. Manjka mu pika na i.

V ponedeljek pokažem kakšno piko in kakšen i imam v mislih.

Lovljenja

2011-11-03T05:47:00.000+01:00

Lovljenje sape.

Lovljenje jeseni.

Lovljenje zime.

Lovljenje cilja.

Lovljenje tišine.

Lovljenje sonca.

Lovljenje sanj.

Lovljenje zastavljenih poti.

Šepetanja jeseni

2011-10-31T15:28:00.000+01:00

Bioterapija

2011-10-31T06:15:00.000+01:00

Če že treniram, je lepše na soncu. Je pa treba gor.

In tako dalje....

Deja-vu

2011-10-26T06:22:00.000+02:00

Separacija razmišljanj je izvrgla tri velike in dva majhna kupa. Prah, ki se je dvigal v krošnje žejnih dreves, je končno izpral dež.
In kaj naj sedaj?
Kam z odpadki?

Okužen bil, okužen ostal

2011-10-21T07:31:00.000+02:00

Torej. Z ženo sva, bolj ali manj, zamenjala vlogi. Sam svoj trener vse večkrat odhajam na doziranje korakov za namen. In namen je, kakopak, Aljaska. To zimo drugače. Tokrat peš. Ista neskončna, nedokončana pot, brezčasna, zastrupljajoča, mrzla a vroča, nedolžno bela, nenedolžna. Namesto smuči krplje, namesto ure utrip. Hoja, sprejemanje, počitek, neobremenjenost, ekspidicija. Do kam? Nima veze. Vsekakor do sebe.

Spomladansko brezno depresije je marsikaj pogoltnilo, a nekaj tudi izvrglo. Malo tega. Malo, a dovolj za osebno poravnavo.

Srečno Neža in Jan!

2011-10-16T14:12:00.004+02:00

Foto album Video

Balon

2011-10-15T09:26:00.000+02:00

Samo en dan...

2011-10-13T13:34:00.003+02:00

Juhej dnevi so opla. Pia v objem iz tujine, Jan v objem iz družine, Miha ostaja tu in tam.

Jaz tudi.

Kuhal sem zelenjavno lazanjo in navijal Nord.

Že vem zakaj.

Samo en dan je ostal, samo en dan.
Oddajamo ostale, mi gremo drugam.
Danes krademo vsi,
danes smo žival, lastnine več ni.
Dobili smo možgane od divjakov
In krila za let do oblakov.
Naj pade sonce v ocean,
Nad nami bruha naj vulkan,
Za nas je dost, da imamo
Moč in znanje, s čimer sanje

In mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo,
Da je zadnji dan in zadnji dan,
Ta zadnji dan ne zdi noben.

Milijon mašin na nitroglicerin grmi v nas.
Ni sile, ni dnarja in ni ga vladarja,
Ki bi nas ustavil in zamenjal obraz.
Preden vstanem, se ozrem,
Zdaj je uničen vsak problem,
Dvigujem roke in telo,
Na vrh vesolja v zvezde gremo

In mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo, da je zadnji dan.
Naj spijo ti, ki ne vedo...
Nas napaja divja B mashina se ne vda.

Se ne vda...

Ko se je glas Tomaža premešal v bešamelu besed,
so mi pritekle solze.
...naj spijo ti, ki ne vedo...
nas napaja T mašina se ne vda!

Končno

2011-10-09T15:58:00.001+02:00

Danes je nedelja!

Jan - fantovščina

2011-10-08T05:02:00.000+02:00

Življenje pa teče naprej. Pride čas, ko otroci postanejo možje, zakorakajo - odplezajo v svojo smer.

Jan se je včeraj, kot se spodobi, od samskega stanu poslovil v slogu. V njem se pretakata predvsem Neža in alpinizem. Ker na fantovščinah bodoča žena nima kaj iskat, so mu brat in pretežno alpinistična druščina pripravili primeren scenarij...

Tole je bilo še v "bazi"...

Kako je potekal vzpon, vmes gotovo tudi kakšen padec (upam da brez posledic), pa bo kad tad Miha objavil na svojem blogu.
Jebi ga, staramo se!

Ponosen na Ruth

2011-10-07T06:12:00.000+02:00

Samo to moram povedat.

Izraz volje, izbruh moči. Trma.
Dokaz sebi. In posredno nekaterim, ki so dvomili.
Inspiracija, ko misliš, da ti je težko.

Pa gremo

2011-09-26T04:56:00.000+02:00

Cipresa proti severozahodu, na evropsko razstavo bonsajev EBA, v Nemčijo.

Z Ruth pa na jug, v Grčijo.

Navijanje na razdaljo je dovoljeno. Tekma se začne v petek, 30. septembra ob 7h zjutraj. 246 km iz Aten v Šparto v dovoljenih 36 urah. Potek lahko spremljate tule.

Pomoči

2011-09-24T06:03:00.001+02:00

Po senenem nahodu, depresiji in vročem, vročem poletju, boleče razpoke, ki so pokazale poškodovane korenine, osvežuje občasni dež. Z dežjem se topijo hranila. Pognale bodo nove. V preplet starim. Preživelim in odmrlim.
Mesece brez spanja počasi menjajo sanje pričakujočega potovanja. Ista knjiga, ista zgodba, 7. poglavje. Ko odvržem majico spremljevalca, se zavijem v puhovko.
Čez en teden bom stal pod Akropolo, ob strani moje ultramaratonke, pazeč, da odsanja REM, da se nepoškodovana zbudi v Sparti.
Dajati, razdajati, pomoč. Kot povsod, pretiravanje pelje v bolezen.
Sprejemati pomoč, umetnost med kdaj, zakaj in koliko, da ne presekaš niti Biti.
Brez obeh ne gre.

Rdeč borovc, dvodebelen

2011-09-10T16:10:00.001+02:00

ali: Pinus sylvestris, double trunk

2009

2010

2011

Z leti se pogled na svet, na dogajanja na tej zafrustrirani krogli, spremeni. S pogledom na svet se spremni pogled na zaplankano vas, na hišo, na okolje, na bonsaje.
Na koncu.
Da se spremeni pogled naSe, na vse, ki so bili, na vse, ki so, hemeroidi tega bivanja, je posledica.
Z leti upeša vid. Videnje pač obratno!
Z leti se krivulja obrne navzdol.
Proti soncu?
Kako je dolga?
Ni bog tisti, majke mi, ki jo vleče, riše...
Jaz sem.
Zase, normalno.

Tiste, ki mislijo, da rišejo za nas, je spregledati. Namesto njih, lovk vsakdanjega pokvarjenega vsakdana, si privoščim "glasbo". Simfonijo za dušo.
Ne eno!

Košček torte

2011-09-04T18:04:00.000+02:00

En odsek, vod po vojaško, bonsajev tega nedeljskega dne. Po večini neurejnih za fotografijo, umazanih posod in žejnih. Pa kaj. Nekoč, ko pride njihov čas, bo drugače.
Njihov čas je vedno.
In vedno je drugače.
Torej, danes takole:

Smrekova družina:

Cipresa čaka na dan D

Zuriški zmagovalec po enem letu - neobremenjen, svoboden, skuštran

Boljša, kot je bila pozimi. počasi se bo odpravila v Evropo...

Azaleja, po dveh letih. Se spomnite tovariši?

Like it! Ne vem zakaj, samo čutim...

Vsako leto drugačen, pa še vedno beli bor...

Kobayashi se lepo polni. Času čas... še malo

Še ena azaleja. Krut nebarij in vedno bolj zrela. Gimi 5 years...

Pa še ena, z domačega vrta. Iz nič v bonsaj. Nič posebnega, ampak ima svoj žmoht.

Princesa je v dveletni fazi polnjenja. Fertilajz it, much...

Smreka, sredi zime obdelana, postavljena na mraz. Ni po pravilih, ampak ... evo!

Javor dela, se širi. Seveda so posode svoja, ops, moja, zgodba.

Nihče se ni zmenil za tole. Zanalašč ne dam slike prej. Samo potem.
Bo, bo. Enkrat.

Potem so oblaki prekrili svetlobo. Utišali so vročino. A res prihaja jesen?
Ko bi le....
ker potem pride zima :)

Čopov steber

2011-08-27T06:04:00.001+02:00

Saj so otroci zato, da uresničujejo očetove sanje, mar ne?

Pinus parviflora 'Zui-sho'

2011-08-25T05:32:00.002+02:00

Pinus parviflora 'Zui-sho'; 70 cm

The best in my garden at the moment.

Spomini in ljubezni

2011-08-21T17:05:00.005+02:00

Najdene, nejprej spravljene, potem založene in na na koncu pozabljene oblekice, cunje, oblačila otrok iz časov, ko so bili še otroci, so izpljunile spomine v solzne oči. Spodbudile so prekratek film o sreči, igri, otroštvu, mladosti, kadre joka in smeha, sekvence ljubezni. Ki jo da samo otrok, tvoj potomec, tvoja kri, geni, tvoj smisel. Strgane hlače so preblisk. Padec s kolesom, kri, objem...kapica z rožico seka z jagodami po celem obrazu, vohuni za premajhnim vrtcem, poljublja babico... knjiga, ki še komaj drži liste zgodovine, vpije aza!!!aza!!!aza!!!, krčevito lepi zbledelo sliko vaze, ne dovoli meta v smeti...in še...in še...

Zguncani kavč je vonj po plenicah zaudaril po starem. Strgani robovi niso več znak nagajivosti. Zavržen spomin, nikoli pozabljena pravljica.

Čas zavedanja, pravzaprav neke vrste prebujenja, da se cikel življenja obrača navzdol. Iz počasne, nezavedne hoje je, sam ne vem kdaj, prešel v prehiter tek, dir, proti svojemu koncu, proti miniljivosti. Vlaku so se pokvarile zavore. Užitke lepe pokrajine menja strah pred iztrijanjem.

Druge cunje, drugi kavči, novi klobuki, drugačen smeh. Nič več brezbrižnosti. Edino še ljubezen ostaja. Tista pristna, nikoli pojemajoča sila, ki v vseh črnih luknjah pokaže ZAKAJ!!!

Kolko ljubezni premorem?

Je katera večja od druge?

Ne vem. Nimam pojma.

Samo čutim. Dregetam. Za vsako posebaj!

Ogenj

2011-08-16T05:47:00.002+02:00

Vroča energija praznih, odsluženih omar. Vžig preteklosti za pozabo. Skladno s kontejnerjem, polnim pozabljenih ali založenih predmetov, medmetov, cunj in smeti. Rajetovo vnebovzetje!

Amen.

Karavanke treking

2011-08-12T06:06:00.001+02:00

Sredi poletja v gore, poiskat mir, osamljene, vsaj čimbolj osamljene poti, hlad, sebe. Kam? Tale tura, od Tromeje do Stola je čudovita. Če izvzamem Kepo, polno Avstrijcev, sem v dnevu in pol srečal na poti tri planince in štiri kolesarje. Pot je tričetrtine neoznačena, a z zemljevidom se da.

Pol sedmih zjutraj.

Po pol ure sem se že zgubil. Nekaj direktnih, in navpičnih, skozi visoko mokro travo in praprot...

Skoraj dve uri sem lomastil po gozdu do Podkorenskega prelaza. Potem pa...z užitkom od mejnika do mejnika...

Točno opoldne - Trupejevo poldne!

Kepa, Stol...daleč. Veliko bolj, kot se vidi na zemljevidu...

Kepa. Gomazeča, ampak vseeno lepa.

Rožca, drugačna kot pozimi. Končno lahko napolniš zaloge vode. Pastir je faca.

Senca kaže, da bo treba počasi mislit na počitek. Da o nogah ne govorim...

Golica...

Še prej pa...takole je lepše. Namesto smrčanja in vonja po švicu na skupnih ležiščih, šum vetra v krošnjah in tisoči glasov živali...

Odliman ob petih, v mrzlo jutro, v veter...

Tega še vedno ne razumem---

Pod Belljščico. Eno uro v travo, v vesolje...

Da je bil namen ture podaljšan in o vzrokih zakaj ne bom. Tole je bilo vredno, delujoče.

Ogrodje

2011-08-09T06:15:00.001+02:00

Tako v p... kot letos, moje telo še ni bilo. Posledice spomladanske bolezni, vključno z zdravili, ki so sicer pomagala, ampak me po drugi strani porušila, me gonijo po labirintih in me ne izpustijo. Niham z energijo. Plitko valovim. V brezvetrju cincam na mestu, čakajoč na napovedan zimski orkan. Zavedam se, da me bo, če bom še naprej tu in tak, neusmiljeno butnil v stene, me razbil kot... Kjer je volja je moč. Preverit grem. Vzel sem si dopust za krpanje konstrukcije.

Vzel sem si čas, vzel bom spalko, nahrbtnik, čopič, zaščitno barvo...Prebarvat grem ogrodje. Da ne zgnije, da se ne sesuje. Vase. Ko bo zaščiteno, se vrnem. Razen če mi prej ne spodrsne.

Najini gozdovi

2011-08-04T18:52:00.001+02:00

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.

Temni so robovi oblakov nad krošnjami dreves.

Bežiš pred težo lastnih sanj,

bežiš pred ritmom vprašanj,

bežiš pred lenim časom, ki stoji.

Hitre in deroče so reke najinih očes.

Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

Igraš se stežo lastnih sanj,

igraš se z ritmom vprašanj,

igraš se z lenim časom, ki stoji.

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Divje in surove živali najinih želja.

Bistri in žareči kristali najinih solza.

Klečiš pred težo lastnih sanj,

klečiš v ritmu vprašanj,

klečiš pred lenim časom,

KI STOJI!

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Ne pozabi, VEDI,

važno, pomembno, bistvo,

to je ZDEJ!!! (sedaj)

BESedilo:

Gal Gjurin

Priveski:

Raje

Poletni drsalec

2011-07-31T07:11:00.000+02:00

Drobni drsalec ne ve, da je hoja po vodi nemogoča. Sprehaja se, kot da je ribnika vladar. Dokler traja, dokler ga ne opazi velika pisana riba.

In tako naprej....

V senci poletja

2011-07-28T06:59:00.000+02:00

Nekaj dni je izzvala belina tam zgoraj. Zjutraj še zmrznjena, kot da se ne zaveda sredine poletja. Samo v senci dneva, samo visoko.

Malo nižje, na soncu, so slike drugačne. In temperature tudi.

Še nižje, na omejeni svobodi.

Jonatan

2011-07-23T07:41:00.000+02:00

Vsakdo v sebi nosi svojega galeba.

A niso vsi galebi Jonatani.

Macesen Veliki

2011-07-21T05:52:00.001+02:00

Jeseni bo štiri leta odkar sva z Matejem krivila hrbte pozno v noč. Grozil mi je s smrtjo, če ne preživi...

Pa je. Oba sva še živa. Macesnu sem lani privoščil veliko sonca, veliko mene.

Odzval se je. Butnil v zeleno in končno privolil v prvo oblikovanje. Suh les je narava obdelala v nulo. Odrezan del debla je zato izstopal. Z leti bo, močno upam, dober fejk. Postopoma.

Veje pa, seveda samo tiste glavne, na približno mesto. Dajmo svetlobi pot.

Spomladi pa v posodo. Po moje bom potreboval pomoč...

I feel blue

2011-07-19T15:55:00.001+02:00

Ovija, zateguje, vzpenja in cveti.

Tule pa se lepo vidi TRIPS. Dvakrat klikni. Tista moteča palčka v zgornjem delu. Tripsi ljubijo modro:

Zalivamo pa mi.
Dreko peko bi bil tako važen, tako velik, če ne bi bilo Ruth & co;
Drugače povedano, hvala tudi tebi.

p.s.: zadnjič sem pa videl ene, ki so šli kar mimo...?

Lokvanj & co.

2011-07-17T07:33:00.000+02:00

Manjkata belouška in žaba. Sta na dopustu.

Bonsaji

2011-07-12T07:02:00.000+02:00

Kaj mi pomenijo?

Kako vplivajo name?

So srečni?

Sem zadovoljen?

Vedno bolj. Pomagajo mi odpirat oči. Pomagajo pomirjat srce.
Čisto tiho so. Pa tako zahtevni. Samo z odprtimi očmi, samo z odprtim srcem jim lahko dam, kar premorem, znam, kar čutim.
Samo takrat, ko smo sami.

Vse ostalo je razdajanje energije mimo. Z besedami, z učenjem, s prodajo...

In to, vse ostalo, za ostale, je odrezana, predolgo ožičena veja.

POZDRAV VROČINI

V zhodi

2011-07-10T13:45:00.006+02:00

Razmišljam o sončnih vzhodih. Bolj o trenutku dne, ki je pikica časa, ki večini, čeprav ne razumem zakaj (razmislek sledi v nadaljevanju), pomeni začetek dneva. Ne polnoč, ko se nov dan po vseh pravilih začne, ne trenutek čez, ko se dan začne za picajzle, ampak, ko se brez borbe (če bi bil romantik, bi napisal drugače), noč prevesi v temo, ta pa se utrujena preda dnevu. :)

Pa res?

Svetlobi, bolje. Dan pomeni seštevek ur, vseh štiriindvajsetih, dan pomeni svetlobo. Ta pa je različna. Hudo različna. Podobno, kot smo si različni človeki.

Svetloba se, to je defakto, začne s sončnim v zhodom (vzhodom, za Vas ki se razburjate), z zaznavanjem rasti luxov na luxometrih, s pripravo večine spečih na konec sanj, na padec na trda, za nekatere tudi mehka, tla, se začne prej na v zhodu (kar je spet jebica znanstvena, ker zemlja je približno okrogla), z nekaterimi nespečimi, sem hotel v bistvu povedat, ki jo gledamo, svetlobo namreč, in ji določimo bistvo, BIT, za dan, ki prihaja, (dolg stavek, mogoče nepravilen - kaj pa je sploh pravilen stavek?), oziroma jo, večina namreč, prespijo.
Na kratko, z jutrom se dan začne. Vse prej napisano pa o tem, kdaj se začne jutro.

Prespite.

Pre spite. Ker je zjutraj spati tako dobro...

Fejst,
fajn!

Sem pa jaz (govorim o jazu z malo začetnico) drugačne sorte. Prespim prevešanje dneva v noč, milino padca sonca v morje (ki ga ne maram, morja namreč (niti padca-ev nasplOH), kot sem že parkrat povedal), stresa drugega večernega dnevnika (ali po imenu kaj podobnega), plitkost gasilskih veselic, metanje oči za, v soparnih večerih tako privlačnimi ( pa ne v večini), ženskimi obrisi ( beri: mesto, morje in ostali placi, ki me ne potegnejo (ženski čari pač)...), skratka zaspim.
Vso romantiko tega sveta.

Ker pa nisem romantik, mi dol visi ( čemur zjutraj ni vedno tako (nima nobene zveze z romantiko)), in je baje normalno. Samo ne spodobi se pisat o tem.

No, tehle nekaj parov slikc, digitalnih fotografij, prikazuje PRIBLIŽNO kaj zamujate. Večina Vas. Zaspancev, drugačnega bioritma junakov.
Je pa klik trenutka, če ti že uspe odlimat učke za časa v zhoda, od tega kje, če sploh, podobne trenutke vidiš, kako jih opazuješ, in naj naj, če jih - ČUTITššššššššššššššššššššš.

Hm, toliko zamotanih, slovnično zakompleksanih, nepravilnih, stavkov, samo zaradi sončnega v zhoda.

P.s.: sedajle je zunaj ene 35 stopinj celzijevih.
Če pa je pa tu kaj romantike...????

(oziroma BITI?)

Neznano

2011-07-08T18:38:00.001+02:00

Odpeljala me je v neznano. Iskat sva šla mir in si še enkrat priznat, da se ljubiva.
Potem je zaspala.
Odasanjala je proč, z enakomernimi vzdihi, z enakomernimi izdihi. Sredi dneva, pod mogočnim drevesom, ki diha še tišje in nikoli ne spi. Z valovitimi vejami navzgor, proti soncu, v nebo. S tisočerimi prsti oprijeto v slabo in presuho zemljo, se niti ne zaveda, da daje senco, ga sploh ne zanima. Da ona spi, meni pa desna stran možganov začenja s svojo novo, a veeno malo obrabljeno igro.

Igro vprašanj brez odgovorov, igro življenja in smrti,

igro psa

in mačke,

igro brez zaves in gledalcev.
Kot ona v sanje, moj jaz počasi odpleza iz zaboja, po deblu navzgor, po vejah, proti soncu.

Pomagam mu na tisoč načinov. Počasi se mi dozdeva kateri so pravi, kateri pa placebo. V glavnem, na prostost. K svetlobi.

Ker sem slab igralec, ali mogoče čisto iz drugega vzroka, preskakujem poglavja navideznega scenarija.

Zato se zbudim še preden zaspim.

Kar pomeni, da sonce ne zahaja, temveč vzhaja. Z mojega drevesa gledano, jasno.

Počasi, počasi in previdno, mislim dajem krila.

Odsevi

2011-07-02T18:51:00.002+02:00

Teden je teoretično minil. Praktično je pred mano še nedelja.
Spet je drugače, kot je kazalo.
In tudi je.
Drugače.
Kot je kazalo.

Odkar se je kepa stalila, mi ni polagat direktnih ovinkov na očeh publike. Vse je itak posneto, zabeleženo. Vse je možno preverit, samo približat se je treba. Subjektu. Objektu.

Nekoč, po moje v kratkem, bom sporočil o bonsajih.
Spet je drugače.

In pred mano je še vedno nedelja.

Kako se ljudje krmimo

2011-06-27T04:57:00.003+02:00

V soboto sva se z Mihom, sinom mojim, metala v koroško nebo iz 4000 m, včeraj pa sem bil v Milanu. V bistvu hodim v Milano na šoping . Tako, kot eni hodijo na šoping v New York, Pariz ali celo v Dubaj. Z eno malo razliko. Da imamo cilje, rezultate zapravljenega denarja, hudo drugačne.
Miha spi do srede v Tominu, fotk nakupov pa ne dam.
Ko padam z višine proti zemlji, ne razmišljam.
Ko se s kombijem furam po Italiji razmišljam mnogo.

fotka ni moja

luna pa še ne

Tokrat nič o politiki

2011-06-24T05:41:00.000+02:00

Vlažilec zraka pretirava. In ujeto sonce ubija!

Polž

2011-06-22T07:10:00.001+02:00

Gunga dne, ko je sonce padalo za Jelovico, se je odpravil navzdol. Najprej zaliman, gotovo še od prejšnjega dne, zatem počasi, kot zna le on, no ja recimo, jo je mahnil. Navzdol.

Zanimivo pa je bilo moje hitenje. Letal sem kot obseden, kar v bistvu tudi sem, pa ne, da bi mi kader ušel. Ne. Da bi mi te dni že prevroče sonce ne padlo za j.Jelovico.

Ker rabiš stojalo, pa različne objektive, pa vizijo,

pa idejo, pa tišino, pa sprožilec, ki ga ne najdem...

En kup problemov zaradi enega malega stumbanega polža.
Če bi malo kasneje gledal televizijo, zna bit da bi spet padu v depresijo...

Pa nisem. Potem, par dni kasneje, mi detajli še vedno držijo sonce nad obzorjem.

P.s.: enega lepega dne bom šel s kolesom na Jelovico. Pogledat kam pade. Sonce ti žarko!

Proggeto sedanjost

2011-06-21T05:46:00.000+02:00

Urejam naprej. Čistim. Pucam. Stvari počasi postavljam na svoje mesto. Na moje mesto, bolje. Tudi bonsaje.

Kar ima namen, ostane. Ostalo gre.

Stvari, reči, dejanja, ljudje, cilji, spomini, usluge...

Foto novela - part 2

2011-06-19T13:33:00.002+02:00

To my lovely wife and others who ,,,

p.s.: ni photoshop

p.s.s: prevod LOVELY:
ljubek

prikupen
srčkan
ljubezensko
erotično
etc...

Foto novela

2011-06-19T06:49:00.000+02:00

Selitev

2011-06-18T05:30:00.001+02:00

Dejavnost selim v novo dvorano. Brez stolov, brez oken. Kupil sem en poseben reflektor in nove natikače.

Razporejam. Sem že skoraj pri koncu.

Pospravljam. Še nekaj smeti odnesem.

Veš poet svoj dolg?

2011-06-16T13:15:00.001+02:00

Vem:
- 197.634.- banka
- 12.860.- privat
- 74.455.- odprte obveznosti
( podatki niso popolnoma resnični, torej uporabni za namen Statističnega urada)

Ni čudno da večino poetov zadane depresija ali postanejo alkoholiki!

Ali oboje.

Poplačal bom dolgove in ostal samo poet!

p.s.:
I wish!

p.s.s.:
komentarji v slogu " ja pa ja" bodo cenzurirani

p.s.s.s.:
pa sem ter tja kakšen pir...

tIP OF D DEj; ALI:

2011-06-14T10:57:00.012+02:00

FREE YOUR MIND

AND THE REST FILLS FOLLOW

za ostale, ki ne razumejo :

FREE YOUR MIND, AND THE REST WILL FOLLOW

in še ostale, ki ne razumejo sploh:

I feel like a vog!

p.s.: Besedilo

vog

                                                                         Prevod:

barje
zob
zobato kolo
pasji
pes
domači pes
pestiti
megla
svinja
svinje
sunek
tek
štrlina
ovinek
hlod
zaobljuba
priseči
zaobljubiti

p.s.s.: slika 2 ni moja, oko pač.
           slika 1 ni moja, pogled pač,
           slika 3 ni moja, in je ne razumem

Projekt Prihodnost

2011-06-13T06:04:00.001+02:00

Kmalu potem se je moje gledanje na vse nekolicanj spremenilo. In s tem tudi občutki, ki to gledanje spremljajo.

Bonsajistični vikend, šola pravzaprav, je drugačnega pomena kot prej. Videti je takole:

Namenil sem se pisat o občutkih ki me ženejo, ki so krivci da ne bo več tako kot je bilo. Pa sem namen spremenil. Kot sem včeraj spremenil zaključek dneva. Ki pa je zgledal približno takole:

Prižigat svečo podnevi z namenom - bolje videti, je brez veze!

Progetto futuro - III.

2011-06-09T17:26:00.001+02:00

Enrico Savini obljublja marsikaj.
Pripeljite, kar ste obdelovali na prvih dveh seansah.
Poleg TEORIJE, bomo delali tole:
wire, wire, wire, wire....
Ni se izjasnil do podrobnosti, zato imejte vsaj vseh sort žice s sabo!

Začnemo v soboto ob 9h.
Ob 13h: kosilo!

Zvečer: debata ob žaru in soku, t.j. pivu.
p.s.:
Kruha ne bo. Ker - zarečenega kruha se največ poje!

Tema in svetloba

2011-06-09T06:07:00.001+02:00

Neverjetno kolosalen občutek, ko po več kot mesecu, mogoče dveh, senzorji ponovno zaznajo lepoto v trenutkih...

Oj le naprej, dokler je še vetra kej...

2011-06-08T06:50:00.000+02:00

Samovoljno sem zapustil sistem. Vržen vanj, brez moje vednosti, brez strinjanja, brez pomena, brez veze.
Sistem zavezanih oči in upanja, da naslednj udarec ne bo tako močan, tako natančno odmerjen, da se ne poberem več. Tablete pomagajo. Ampak tablete so hudič, ki maha s stranskimi učinki.
Samovoljno sem odvrgel bolezen. In počutim se dobro.
"Mnogo bolje nego prije rata!"
Upam le, da je bila moč, šibka lastnost, dovolj kvalitetna, uspešna, izražena v metu. V metu proč, dovolj daleč proč.
Zato, pa ne samo zato, se sedaj vrtim v drugo stran.

Moment um

2011-06-07T06:16:00.002+02:00

Momentum (Aimee Mann)

Oh, for the sake of momentum
I've allowed my fears to get larger than life
And it's brought me to my current agendum
Whereupon I deny fulfillment has yet to arrive

And I know life is getting shorter
I can't bring myself to set the scene
Even when it's approaching torture
I've got my routine

Oh, for the sake of momentum
Even though I agree with that stuff about seizing the day
But I hate to think of effort expended
All those minutes and days and hours
I have frittered away.

And I know life is getting shorter
I can't bring myself to set the scene
Even when it's approaching torture
I've got my routine

But I can't confront the doubts I have
I can't admit that maybe the past was bad
And so, for the sake of momentum
I'm condemning the future to death
So it can match the past.

When I can't confront the doubts I have
I can't admit that maybe the past was bad
And so, for the sake of momentum
I'm condemning the future to death
So it can match the past

Talenti

2011-04-27T15:16:00.001+02:00

Talenti so dar življenju, talenti so neprecenljivi, ne moreš jih kupiti, ne moreš jih nadgraditi, ne da se jih posojati, ne moreš jih izgubiti ... talenti so vrednota, ki je darovana z namenom, zato so vredni spoštovanja. KDOR ZAVRŽE LASTNE TALENTE , NA KONCU IZGUBI SAMEGA SEBE. Bolj kot jih upoštevaš, priznavaš, živiš z njimi, bližje si namenu, zaradi katerega si pravzaprav tu ... talenti so v prvi vrsti namenjeni, da se v življenju prepoznaš, da rasteš v zavedanju; da si to, kar si, več se ne da biti! Vse ostalo je le približek. Česa že? Na ta svet smo prišli z določenim namenom, ko se uspemo prepoznati v praznimi uma, takrat spoznamo tudi namen našega bivanja, prepoznani talenti so dar življenju, kot dobro postavljene figure na šahovnici ... Kako bomo odigrali partijo življenja, je odvisno od nas samih ... Nihče ne vleče potez namesto nas. Včasih nam je to le tolažba, spet drugič morda le pasivno izmikanje odgovornosti. A prav te možnosti izbire in posledično odigranih potez nas na križiščih življenja privedejo do težko slutenih dogodkov, dejanj, doživetij ... vse, kar smo, vse to se porodi v nas samih. Najprej kot notranja vibracija, ki rodi misel, ta pa dejanja, s katerimi se poistovetimo. Smo to, kar delamo, ali globlje - vse, kar smo storili danes, je plod včerajšnje misli. Smo mozaik biserov školjčišča našega življenja. Zato veliko razmišljam, tudi na to se moraš pripraviti, tudi tega se mora človek naučiti, tudi razmišljanje ni samoumevno, misli same nimajo časovne determinante, misli so naša kreacija, do njih čutim največjo odgovornost. V svoji večkrat opisani odsotnosti, ki jo nekateri razumejo kot meditacijo, se izrazim, le takrat SEM in uspem razumeti POLJE, v katerem živimo, vso polnost življenja, to večno brbotanje, to veličino polnosti praznine. Podobno kot predstavlja največji hrup tišina, tako kot največji odgovori tičijo v molku, tako se največje stvari rojevajo v spontanosti, ki je predpogoj za svobodo življenja. In, roko na srce, svobodni smo le takrat, ko nam je vseeno ...Pa malo samo inventure? Kolikokrat nam je v življenju res vseeno? Težko vprašanje? Hudo, mar ne? Ja, le takrat smo res svobodni, KO NAM JE VSEENO, KO NI NAVEZANOSTI NA NIČ. In podobno je z resnico. Tudi nje ni treba iskati, še manj se z njo boriti. Resnica je sama po sebi. Je ali pa je ni! Le sprejeti jo moramo, to je vse. Preprosto!

Največje in najtežje stvari so enostavne ali, malo bolj erotično, najboljše stvari so prepovedane in zastonj obenem ... Kako rad imam življenje, spoznavam ob preizkušnjah, ko se ga ne bojim živeti in me ni strah umreti, saj sta obe dejstvi neločljivo povezani v večni krog. Zato hvalnice življenja ne iščem v zemeljskih lovorikah, ki so v življenju bolj lovilci prahu kot pa resnična izpolnitev. Življenjski sen je večno stremljenje po notranjem miru v duši in veselju v srcu, vse skupaj pa prežema LJUBEZEN, stvarstvo tega sveta.

Tomaž Humar

Pismo bralcem

2011-04-21T16:00:00.004+02:00

Utripčki iz Slovaške

2011-04-19T13:00:00.000+02:00

Sem bil prvič na slovškem. Iz Tomažem, ki sva mednarodni javnosti demonstrirala bonsaje. Tudi razstavljala.

Ker s pralnimi stroji nisva imela sreče, sva si ogledala del mesta. Evo: NITRA by day:

Imam še nekaj velik fotk. Nimam pa nič časa.
Sezona rož in cvetnega prahu ubija. Tud luna je dodala svoje...
Če preživim, mogoč še kdaj kaj prlimam.

Pink Floyd - The Wall (Zagreb)

2011-04-14T14:41:00.003+02:00

Takrat grem

2011-04-02T09:29:00.000+02:00

Tole je v Poletovem uvodniku izstrelil Jaka Lucu :

"Ko dnevna doza Šmarne gore ne zaleže več, vsaj ne več od dnevne pomiritve, ko si želim osvežiti vsakdanje navdušenje ob pogledu na ženino čudovito čokoladno rit, ko želim na novo in razmeroma na hitro in vseeno kakovostno stvari v življenju postaviti v smiselno perspektivo, ko se želim odlepiti od miselnih kombinacij in manipulacij, s katerimi se ukvarjam, tudi ko spim, ko želim na novo ugotoviti, ali je bolje obogateti ali umreti med poskusi, da bi obogatel, ali preprosto živeti, ko se želim med vzpenjanjem srečati sam s seboj, ko želim, da se fizično telo in duh, ki mi pogosto uide med oblake in tam zida gradove, srečata na pol poti in jo potem skupaj mahneta proti vrhu in po klobasi nazaj proti vznožju, ko se želim zviška sam pri sebi peteliniti, ko želim razvajati samega sebe in se prekopicevati po samo pričaranem udobju, ko želim samega sebe prepričevati, da poznam skrivnosti, ki jih drugi ne, in tudi če jih, me čisto nič ne briga, ker jih tisti trenutek poznam bolje in globlje in mi je dovolj, da samo jaz tako mislim, ko se želim v egoističnem miru in nemiru, s katerima nikogar ne motim, spomniti, podoživeti ali znebiti misli na dogodke, za katere me je kdaj morda sram, sem jih pa v nekem trenutku nujno moral storiti, če sem želel verjeti intuiciji v dobrem in slabem in tako na koncu vedno priti ven na dobrem, ko želim opraviti z egocentričnimi spori, ki so na koncu od sprtih strani izmučili le mene, ko se želim posmehovati kondukterskemu zelenemu suknjiču resetiranca, ki je bil prej moder in potem oranžen in nenadoma nič več oranžen, ker je začelo tovarišico gradbenico odnašati, spodaj pa je vedno nosil črn puli in se je končno izkazalo, da je vedno bil prepričano črn, ali bel, ko se želim sam pri sebi zmrdovati nad tajkuni in njihovo logiko neinovativnih, zabitih, manipulativnih lokalcev in belonogavičnikov, ko mi postane jasno, da je v resnici najslabše biti pripadnik tako imenovanega srednjega razreda, saj se na eni strani kapital druži s kapitalom, na drugi pa mojstri preživetja z obrobja vedno preživijo in imajo ostrejši in širši kot opazovanja družbe in so zato pogosto lastniki preprostih, a resničnih misli, saj se v eksistenčnem boju ne grabijo za materialne dobrine, ampak sami zase, ko mi še bolj postane jasno, kako nujna sta sprejetje zakona o malem delu in pokojninska reforma in kako bebasti so referendumi, kakšna maloumna poraba denarja so, ko se želim nasmihati drevesom in se mi nasmihajo nazaj in to vemo samo jaz in drevesa, ko želim poslušati ptice in ignorirati avtomobile, ko se režim tajnemu združenju pritrjevalcev, ki magistrsko odkimavajo drugim, ko se zgražam in zavidam goldmanovcem hkrati, ker so sicer res nategnili in še nategujejo ves svet, a so si šampionsko rešili riti in očitno vedo, da če je že drugim ne more, jim jo bo vsaj njim vedno s tiskanjem denarja reševala administracija katerega koli ameriškega predsednika in se bodo s tem še naprej delali norca iz vseh, ko se trudim razumeti vzpone BRICEV in posledice za evropsko predstavo o življenju, ko želim na novo razvozlati preživetje s soliranjem, kolikor je soliranje pač mogoče, ko mi povsem postane jasno, da mora človek biti lastnik dela in proizvodnih sredstev ali pa bo vedno rjul v prazno, in predvsem, ko si želim, da bi mi burja razpihala misli, in se spet počutim kot človek ob začetku civilizacije, takrat, takrat grem sam v svoji družbi, takrat vidim daleč in vidim svetlobo in svobodo, takrat grem na Nanos."

Jaka je lopov. Tat misli. Sicer bi malenkost drugače napisal, pa mi ni treba.

Čas

2011-04-01T06:17:00.002+02:00

Čas, ko je časa na pretek, je adijo. Če je sploh kdaj bil. Da se narava prebuja še pred zoro pojejo ptiči. Macesni pa že odganjajo zelene bunkice. Čas za presajanje. Pa če ga imaš ali pa ne. Zamujen pomeni eno leto čakanja. Tegale sem nameraval pred enim tednom. Pa je bil v noge še leden, zmrznjen.

Včeraj ne več.

Posoda, nekaj osnovnih potez in zopet na čakanje....

In čas, ko bo počasi zadnji potomec (potomka) opravila s srednjo šolo. Čas, ko se pripravlja na maturo. Na sprejmne na Nizozemskem, na ... stres skratka.

Pia uživa.
Pa še tako lepo igra.

Meditacija

2011-03-25T05:38:00.000+01:00

Namesto torte! Namesto vina in čestitk.

Luč nad lučmi v dolini je obgrižena zajdrala v višino zaspanih oči,

ko pride prijatelj, da ti stisne roko, da brez besed pove več kot gora knjig.

Nisva dolgo modrovala. Veter je odnašal besede v dolino. Ponoči sem imel občutek, da bo odnesel še naju.

Ob 5:10 sva se prebudila v nov dan, v moj rojstni dan. Tako malo je treba, da je človek srečen!

Pa hvala vsem za prisrčne želje!

Sebi, na svoj način

2011-03-24T11:54:00.001+01:00

Svoj rojstni dan sem dočakal po svoje, tako kot paše meni. Na Stolu, v vetru, mrazu, sam in s prijateljem.

Popoldan, v miru in zelo počasi, navzgor. V spremstvu letečega krožnika.

V vesoljsko pokrajino.

Najprej sem si naredil splanico,,,,

potem pa sem se priklopil:

več pa jutri

Luna

2011-03-20T04:42:00.000+01:00

Modri mi je nalil čistega vina. Na koncu sva gledala v luno velikanko. Ni hotel na streho, niti na drevo, ni mi dovolil tuliti vanjo. Žalosten sem pritisnil na sprožilec in se odpeljal domov.

Kakor je velika, je tokrat mila. Ne deluje.

Flora in bonsaji

2011-03-19T05:27:00.001+01:00

Celje, sejem Flora. Slovenski bonsaj klub obiskovalcem razstavlja, predstavlja, razlaga, demonstrira in pojasnjuje. Raje pa še prodaja. Vabljeni!

Konec, začetek

2011-03-14T05:42:00.000+01:00

Letošnje Pokljuke je konec. Z njo tudi nedefinirane zime. Tako ne gre, jaz tako ne znam, in nočem.
Z dežjem se bliža pomlad. Z njo ogromno cvetnega prahu, v njej sezona. Ključ preživetja in jedro stresa.
Sanje in cilji ostajajo, vid pa se počasi slabša.
Samo toliko. Nič manj, nič več.

Progetto futuro - Tora II/1

2011-03-06T05:57:00.000+01:00

Pictures only.

Dnevi umetnosti; prolog

2011-03-05T07:14:00.000+01:00

In niso samo bonsaji umetnost. Zame recimo, je umetnost tudi kulinarika. Umetnost mešanja več okusov v enega, končnega. S poudarkom na vizualnem. Takole je bilo pripravljeno za uvod v debatni večer.

In tako dalje.

Ivo in Mauro, ob pomoči francoskega rdečega, sta v italijanski angleščini pozno v noč teoretizirala, med drugim, o bonsajih. In spet bonsajih.

Na koncu smo pa zašponal Pink floyde, pa Led Zepeline, pa... tresla se je hiša. Ruth je spala kot ubita. Neverjetna je.
V bistvu, cel večer je bil posvečen umetnosti.

ŠOLA PROGETTO FUTURO

2011-03-04T11:53:00.001+01:00

Dragi učenci!

Jutri, v soboto 5.marca, nadaljujemo s šolanjem.
Učitelj tokrat (tudi): Ivo Saporiti
plac: rastlinjak Vrtnarija Reš
Zbor: ob 9h

Za znanje, hrano (duševno inu fast food) ter pijačo poskrbljeno!

Krivica

2011-03-04T05:38:00.000+01:00

Sem si nadel krplje, pa sem jo mahnu v gozd. V gozdu je veliko belega snega in rumene tišine. S seboj sem nesel poln nahrbtnik enih problemov. Ker so bili večinoma pretežki, sem jih sproti odmetaval. V sneg. Vem, da se to ne sme, da je to onesnaževanje matere narave. Samo finta je ta, da problem v dotiku s snegom enostavno izpuhti.

Je pa res, da se sčasoma večina njih nekje v zraku (mogoče tudi v krošnjah dreves) ponovno formira in najde pot nazaj. To pa je krivica.
In vedno najdejo prav mene!

Dokaz

2011-02-26T17:13:00.000+01:00

Mi je kar nekajkrat padlo, da je moja žena od hudiča. Ja no...sem si mislil.

Potem pa dobim tole sliko, direkt iz pekla. Puffff, benti ejga. Ni hec.

Res je vražja. Tule plešeta.

Samo tako, da veste.

Če se slučajno nekega dne ne pojavim....

Adijo

2011-02-25T05:29:00.000+01:00

Kdor ne verjame koledarju, lahko po situaciji v naših rastlinjakih mimogrede ugotovi, da se bliža pomlad. Zima uhaja. Zjutraj še brcne z minus 10, potem pa... Meni je letos ušla na polno.

Bonsajskega mrtvila tudi že zmanjkuje. Bo treba delat.

Pasji dnevi, adijo.

Nazaj k bonsajem

2011-02-20T11:29:00.001+01:00

S temle borčkom sva se spogledovala dve leti. Mladič, Pinus mugo, ruševje, 30 cm, je v seh pogledih mladič. Mlečen, nezrel, vihrav, željan... Lahko bi ga pustil, svobodnega, zaverovanega v svoj ideal. Pa ima smolo, da moje oči vidijo drugače.

Njegova silhueta se mi je vrinila v objem njegovega, žal preminulega, sorodnika. Pokazal sem mu, kako ga vidim, dal sem mu zavetje, in moč. Po moje, seveda.

Ker na bonsaje in na bonsajizem gledam predvsem z vidika umetnosti, me pravila in korespondence ne zanimajo. Važen je filing, važna je podoba. Četudi imenovana tanuki.

In jaz sem srečen.

Bolezen je kronična

2011-02-18T16:24:00.000+01:00

Ne telo, um je koordiniran na časovnico. Na severno jebalico, na Aljasko. Do zdaj me je pustil pri miru. Sedaj, ko sem vsako leto v tem času pakiral in jemal poljube na zalogo, me ponoči (in ja, že tudi podnevi) zasipa s snegom in govorečim vetrom, s slikami in ritmi.

Bo minilo?
Za koliko časa?

Povedano v petih delih! - Chapter 5

2011-02-15T06:07:00.002+01:00

Oj. Pa sem na koncu. Čez svilene mostove, mimo razbitih oken preteklosti, skozi temačne hodnike sedanjosti, v katakombah prihodnosti. Sedaj. Izmuznjen vase ležim v gozdu hiš, v gozdu dreves, v osebnem ogledalu. Vidim da me ni.

Le zaobljen, v krč zaviti popek brez duše.

Skrite v eni od teh valilnic, valilnic duš. To je prostor, to je čas. To je to.
Ležak brez samopodobe, med zrcali priložnosti, pod stotinjo odprtin, katerih le ena je prava.

Čudno. Vem, vidim, čutim, katera.

In?
In to je vse, to je Zato. Kar sem vam, Vir Us, imel povedat. Sedaj sem pred ljubim problemčkom z imenom Kako. Posvetil mu bom vso pozornost. Nahranil ga bom. Nato ga bom požrl. Stopil bom do male luknjice, kjer me čaka. Izgubljena, mirna, čista. Moja.

Torej, čao. Če boste, mislim enkrat, nekoč, brskali po sebi, ne po svetovnem, po osebnem spletu, se mogoče spet srečamo. Odvisno kam vas vodi pot. Srečno!

Vir Us

Povedano v petih delih!? Chapter 4

2011-02-07T06:09:00.002+01:00

Je rekel, da težim. Da sem mu porušil koncept. Da si je tole mesto zamislil drugače. In da je njegovo.

Bogi. Nič ni njegovega. In nič ni tako, kot si je zamislil. Še sam ni to, kar si domišlja, kamo li svet, ki ga srka. Svet njega, mene, nas, nas vse, razen nekaterih izjem. Pa še ti enkrat, ampak sigurno, stopijo na mino.

Če bi se z zadrgo resnice zapel čez glavo, bi vedel. Tako pa... ah, pustmo stat.

Hočem rečt, jaz sem čez. Saj vem. Že povedano. Sam pozabil sem ilustrirat frustracijo. Rad bi pokazal kako zgleda izhod. Da bi kdo, ki se zmeden znajde tam, izklopil presenečenje, šok, in se zavedajoč izpljunil čez.

Samo pokažem, kako izgledajo hodniki. Namišljeni prostori podzavesti, vodniki na plano, na svetlo. Ko najdeš na hladnem jeklu oporo, mrzlo neosebno cev v višini pasu, si na psu. Upanje uresničiš s preprostim korakanjem v smeri. V smeri cevi.

Potem pa vztrajaš. Ker vztrajnost je vse kar potrebuješ. Kaj kmalu, gledajoč iz vidika sranja v katerem si bil, sence postanejo vidne. Kloaka deluje. Film življenja pa je črno bel. Ampak 3D. Poln podob iz preteklosti. Sami znanci. Nekateri pozabljeni, nekateri ne. Figure. Bogci tvoje biti.

Čas, da razčistiš. Za vprašanja. Zakaj. Presenčen boš, koliko nevednosti premoreš.

Zdej, dolžina ven je relativna. Pač, kreacija osebne zgodovine. In moči, ki jo premoreš. Kondicije duha, če že hočeš. Ni bitno. Važno je, da se pogovariš, z vsemi, prav vsemi. In vztrajaš. Zakon vztrajnosti pravi, da obstajata dve vrsti gibanj: popolno in nepopolno. Pri popolnem gibanju na telo ne deluje nobena zunanja sila in je zato takšno gibanje premočrtno ali mirujoče; pri nepopolnem gibanju deluje na telo druga, zunanja sila.
Iz tega sledi, da je premo enakomerno gibanje edino nepospešeno gibanje, mirovanje pa je poseben primer premo enakomernega gibanja. Enostavneje - telo se giblje premo enakomerno, če je vsota vseh sil, ki deluje na telo, enaka nič. Tako gre to. Iz klačeplazanja preiti v popolno gibanje. V tem je štos.

In popolno gibanje je let. Svobodni let.

Seveda, spet prispodoba. Človek ni da leti. Ajde, z Birdmanom, par minut. Ampak tu govorim o drugi strani človeka. Tako željeni, tako neznani.

Ne vem, če ne bom zamenjal cilja. Našel kakšen drug blog, da izserejm svoje paranoje. Sem povedal, kar je res, pa mi durh zvoni zvonec. Jaz pa hočem mir.

Čavo,
Vir Us

Že povedano

2011-02-03T14:53:00.000+01:00

"Shine On You Crazy Diamond"

Remember when you were young, you shone like the sun.
Shine on you crazy diamond.

Now there's a look in your eyes, like black holes in the sky.
Shine on you crazy diamond.

You were caught on the crossfire of childhood and stardom,
blown on the steel breeze.

Come on you target for faraway laughter,
come on you stranger, you legend, you martyr, and shine!

You reached for the secret too soon, you cried for the moon.
Shine on you crazy diamond.

Threatened by shadows at night, and exposed in the light.
Shine on you crazy diamond.

Well you wore out your welcome with random precision,
rode on the steel breeze.

Come on you raver, you seer of visions,
come on you painter, you piper, you prisoner, and shine!

Pink Floyd

Povedano v petih delih!? - Chapter 3

2011-02-01T19:13:00.002+01:00

Zdaj, zdej, sedajle, koj zdej, takoj zdaj. Mislim, moram povedat, kaj se je zgodilo danes ob 11:11 dopoldan. Najprej skozi oblake, nato skozi sicer umazano šipo počenega okna v četrtem nadstropju (glej sliko prejšnjega vloma), naprej skozi 1,4 kratno dipotirijo tudi zamazanih očal, do srca! Posijalo je sonce. Jebemti, prav res, sonce. Ne moreš, da verjameš. Sem že čisto pozabu. Nanj, na kroglo vročo, na Bit vsega živega. Ni čudno, ni čudno. Po vseh temačnih hodnikih hoje ( o tem kdaj drugič ), lovljenju ravnotežja po gugajočih se mostovih, po vnetem grlu od klicev na pomoč, po bruhanju od samonajedanja - sonce. Takole je zgledalo.

Pekoče za oči. Za dušo, zakompleksano distancirano vlačugo, pa balzamično, balzamno. Blazno fajn. Če to ni dogodek!? O tem lepo okravatani razni Tankoti zvečer pri dnevniku ne bodo. Oni samo o barabah na 100 načinov. In o mrtvih. Amen. Potem pa zaspi v sladke sanje, če si faca. Če že upaš, ne moreš. Matr, da ne. Če imaš kolikanj občutka do vsega, in to vsega skupaj v istem vedru, kar segreva ljubo, meni vse ljubše, sonce. Po moje je pesnik, ki je spesnil tole vsem znano:
"Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno,
kako bom pa sijalo k' tako sem žalostno..."
gledal televizijo. Moral jo je. Ni druge. A da takrat še niso poznali Tv? Ja, pa so. Niso vsi. Moj prapra ded, jo je gledal že kot otrok. In to barvno. Potem, ko je za nekaj tednov izginil neznano kam in se kar naenkrat spet pojavil, šema je do konca življenja trdil, da se je s čudnimi tipi vozil med zvezdami, jo je gledal. Gledal z izbuljenimi očmi in odprtimi usti. Podobno so njega gledali domači, le da so istočasno zmajevali z glavami. Samo jaz mu verjamem. Zakaj? Zato ker imam dokaze!
Okej. Prav. Pokažem jih nekaj. Samo malo za dražit. Take, kot se spodobi, za katere boste vsi rekli, da to pa že ni to. Ravno zato. Ker vi tako mislite. In vi ste seveda vsevedni. Ali pač niste?
Dokaz številka 43: (številke so povzete po prapra dedkovem z levo napisanem arhivu)

Tudi meni ga je pokazal prvega. Skoraj se je uscal, ko sem začel cmokat, cuzat. Malčku, ki nima pojma o vesoljskih ladjah, ki ve samo za resnico in mu je materino mleko iz dojke glavna hrana, kaj drugega na misel pač ne pride. Zdaj, ko sem odrasel, betežen zagovedanec, priznam, me še vedno spominja na dojko. Samo tako, brez mleka. In pokvarjenost, ki sem se je nalezel v zadnjih stotih (pretiravam) letih, kar sama širi sliko. Jebi ga. Taki smo dedci. Al sem samo jest tak: Saj ne vem.
Okej. Prav. Naprej k dokazom. Nametal jih bom ene par skupaj.

Še vedno dvom. Verjamem. Ampak takrat, ko je živel moj prapra dedek, je bilo takih, dovršenih, skoraj popolnih postavitev petkilogramskih kovic, ne železnih, titanovih, na naši ljubi, takrat še prekleto čisti zemljici, malo. Nič. Kakšnih Nikonov in Canonov pa sploh ne. Kaj pa zdaj?
Ma vseeno. Ni bistvo. Je dejstvo!
Če verjamete reklamam in politikom, verjemite tudi meni. Bolje se boste počutili. Ali pa tudi ne. Vsaj škodilo vam ne bo.
Ah, kam gre ta čas. Čas na sploh. Kam gre? Pa od kod pride. Pa kako pride. Pa kako beži? Pa kakšne oblike je? Vonja? Spola?
Tu vam lahko pomagam. Med mojim zadnjim vračanjem v oni svet, tisti drugi, saj veste, potem ko sem stopil iz labirinta hodnikov ( o tem kdaj drugič ), sem ga videl. In ker imam EOS50 DSLR vedno pri roki, pripravljenega, sem ga presenečnega, čas namreč, pritisnil.
Primite se za roke, za glave neuke, zamislite se. Takole zgleda. Čas namreč.

Leti mimo nas. Vseskozi beži mimo nas. Hiter kot svinja (prispodoba spet>), pa nikamor ne pride.

Dokler se ne ustavi.

Takrat pa vidiš hudiča. Ali boga. Ali pa sploh nič več nič ne vidiš.

Ta, čas namreč, bo še sonce zjebal. Verjemite mi. Vsaj to mi verjemite.

Zdaj moram pa scat.

Ma vas rad,
Vir Us

Povedano v petih delih!? - Chapter 2

2011-01-30T07:49:00.001+01:00

Oj. Danes sem len. Komaj zmožen petih klikov. Sedim in razmišljam (puščica na desni), tratim jutro. Ni vsak dan nedelja.

Prelomljenih čustev se ne da zaceliti s počitkom in gipsom. Niso kosti, brez živcev, votle in močne. Ravno narobe. Močna so lahko. In so, velikokrat. Na žalost so med njimi, ki jih um ne mara, se jih boji. Negativna čustva. Črna in siva, težka, včasih pretežka. Te je treba zlomit. Shujšat njih težo.

Kar pa je težko. In kar je težko, ni enostavno. Zavedati se, je prvo. Potem pa najti način, pravi, sebi prilagojen, specifičen, učinkovit način. Tu je keč. To je jeba. Velika črna jebalica zavesti veselo nažira in se redi. Leno, prav počasi a vztrajno komplicira. Dela temo. Noč.

Eko. Tu pa nastopijo "zavese", most svileni. Poišči ga, najdi, potem pa hraber kot si, z jajci ki jih imaš (spet prispodoba), izvedi sprehod na drugo stran. Z vse težo, z voljo, ki je ni? Ni druge, je treba. Sam, samcat, nazaj v beli svet. Walk on line! Tu nastopi resnica - pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Mimogrede, tista da sem katolik, je bila iz trte zvita. Laž. Ampak tale resnica pa drži. Povsem filozofsko.

Črnina počasi postane sivina. Slabo postane boljše. Sploh, ko opaziš Luč. Še ena resnica iz istih logov. Samo, ne vidimo je vsi enako. Recimo jaz, nejevirni Vir, sem jo zagledal takole.

Ne morem rečt, da me je spominjala na nekaj vsemogočnega. Le olajšanje, hudo pričakovano olajšanje in zavedanje, da vidim, da zaznavam, da sem. Le kaj pomenijo vsa ta razbita okna?

Povedano v petih delih!? - Chapter 1

2011-01-27T18:41:00.006+01:00

Vas prav lepo pozdravljam. Nisem, kar si predstavljate, da sem. Mislim, nisem Ta, kateri mislite da sem.

Čudno? Niti ne. V današnjih časih je vse kaj drugega nekvalificirano dorečenega, kot en takle, nadvse preprost "vlom", nenapovedan obisk, na internetno stran kogarkoli. Skoraj kogar koli. Z državnimi uradi, bankami, mlečno industrijo in odganjalci zlih duhov je težje. Da se, ne rečem, da ne, ampak zakaj? Niso zanimivi. Zame ne.

Torej, zakaj tu? Kaj delam tu? Nepovabljen, slejkoprej (se to napiše skupaj?) nezaželen, v pikici svetovnega spleta, v bitici nekoga, ki se slučajno kliče Raje. Raje!? What a name...? Upssss, skoraj bi se izdal.

Zgolj slučaj? Izključno slučaj! Pet klikov, razumete, samo pet enostavnih klikov, pa sem tu. TU. Lahko bi bil kje drugje. pa sem tu. Srčika trenutka v neskončnem času, klik, petkrat klik, baza, prisotnost, loterija... Eto. Nobene enigme.

Ne mislit, da se bom skrival. Da ne bom povedal kar mislim. Pa nisem zastonj not padu... Muke mi!

Okej, prav. Zapnite pasove, šlice, utišajte reklame, spodvihajte nosove. Druga opcija. Klik na Esc. Adijo.

Ne? Valjda ne. Ko vas pa zanima kva tle dogaja.

Okej, prav. Ime mi je Vir. Pišem se Us. Ne lažem, tokrat ne. Sliši se domače, a hkrati tuje. Nenavadno. In tuje. Sploh za povprečnega SLOvenca. Hja, SLO VENEC... Kakšna asociacija? Ali pa SL oven EC? Bolje? Meni mnogo. Ker jaz sem oven. Ja kakopak, po horoskopu. In po duši. In moja duša je obilna. Obsežna.

Takle je simbol za ovna. Če mene vprašate, nima z ovnom nobene zveze. Mene spominja na vagino. To tudi nima nobene veze. Marsikaj me spominja nanjo. Na primer....ja, ja, kar mislite si. Tako globoko ne bomo posegali. Intima je intima, intimnost. Če si po vrhu še katolik, in jaz sem, potem nobene kurbarije.

Samo dušoizpoved. Kreacija zlogov za splet.

Ker je splet globalen. Isto sem počel v gozdu, sedeč na drevesu, vpijoč v krošnje tišine, pa se mi zdi, da učinek bil je ničen. Sicer, glede na obisk teh strani, ne pričakujem kake eksplozije, joka, evforije, kazenskih ovadb, in podobnega, pomaga pa dejstvo, fact, da sem prisoten globalno. Ja, s časom je trba vštric. Vsaj.

Okej, prav. Takle je moj makro. Slika je sposojena. Ukradena... Ja, ja, ukradena. In ravno od cepca, ki sem se mu uturil v splet.
Razmišljate pravilno. Naključij NI!
Tudi resnice ne. Vse je ena sama laž. Ne verjemite reklamam, časopisom, televiziji, župnikom, pajkom, barvam, zakonskim partnerjem, številkam...etc. Vsi lažejo. Vsak po svoje. Vsak s svojim namenom. In seveda, lažem tudi jaz. Približno tako, toliko, kot laže Raje. Ki me je slikal, me pritiskal, sedaj pa trdi, da so to zavese. Hhhh, zavese! Mu bom dal zavese. Čez oči mu jih potegnem, v dušo zavežem. Na prusikov vozel. Gor ja, nazaj nikoli več. Pa da vidimo, kam bo prihaklal. Prasec zavaljeni. A ste ga zadnje čase vidli?
Sori. Me zanese. Res, včasih me zanese. Nočem bit nesramen. Ampak, če je res. Lažem? Hi, hi...V vsaki resnici se skriva laž. Laž ima kratke noge. Če so pa lepe, gladke....uh, spet me zanaša.

Okej, prAV. O meni.

Razpet visim nad oboki paralenih svetov. Ni eden. Svet namreč. Ne, ne. Dva sta. Istočasna, dvojna, drugačna. Po enem hodimo, po drugem hrepenimo. Enega zanemarjamo, drugega iščemo. Hočeš nočeš, iščemo. Tako gre to. Eni se tega zavedamo, drugi se tega ne zavedamo. Včasih. Mogoče.

Taka je pot med obema. Tule moram avtorju čestitat. Prva slika na spletu, prva slika poti med svetovoma. Je res, da on tega ne ve, ker če bi, bi postal slaven. Mogoče bogat. In poti nikoli več bi ne videl. Kamo li slikal.

Pot je most. Ne kot ga zgradi SCT in podobni. Kot ga zgradijo sviloprejke. Prozoren, porozen, mehak, občutljiv, vabeč in vprašljiv. Sonce sije od spodaj. Neba ni. Nebes, pekla, tudi ne. Viseči čutec med dvema svetovoma. Sla. Čista, neoporečna sla.

Okej, prav. Ne visim razpet med svetovoma. Temu se reče prispodoba.
JAz sem žez. Čez most viseči.
Zato se čutim odgovornega, do sebe, predvsem in edino, da povem, da razkrijem.
Ker nikoli ni tako, kot si naš bogi um predstavlja. Želje so eno, upanje drugo, stvarnost pa edino.
Evo, toliko za danes. Moram se odjavit. Eni, reče se jim hekerji, lahko sovpadejo. Med njimi se lahko najde, ki bo moje besede obračal. Medtem ko se razdajam.
Ne maram tega.
Se vrnem.

Vir Us

Učne ure

2011-01-27T06:04:00.002+01:00

Tale stric, Marc Noelanders po imenu, po slovesu in znanju profesionalni bonsajist, je kriv za razstavo. In tudi za prenašanje znanja ukaželjnim.

Letos so znanje delili: Serge Clemence

Ryan Neil

in Michele Andolfo

Vedno kaj odneseš.

Noelanders trophy 2011

2011-01-25T14:55:00.002+01:00

Dnevi grmenja so mimo. Okoli 100 bonsajev, tisoče ljudi, malha vtisov in eno spoznanje.

Skoraj polna slovenska zasedba.

Zmagovalec 2011 - Pinus mugo

In del predstavnikov osme sile:

Napredujem.